Kritika Svet umetnosti / SCCA – Zavod za sodobno umetnost, Ljubljana
Aprila 2010 smo začeli s trinajstim letnikom prenovljene šole Svet umetnosti, ki je zasnovan na podlagi večletne raziskave o različnih kuratorskih programih, analize kuratorske prakse, posvetov z relevantnimi domačimi in mednarodnimi strokovnjaki ter ovrednotenja preteklega programa. 13. letnik je sestavljen iz dveh semestrov: prvi semester (april–junij 2010) je bil posvečen pridobivanju umetnostnozgodovinskih, teoretskih in metodoloških znanj, drugi semester (september 2010–maj 2011) pa kuratorskim in kritiškim študijam in preizkušanju v praksi. Prvi semester je obiskovalo 11 udeležencev, v drugi semester se jih je vpisalo 8, pod mentorskim vodstvom Nevenke Šivavec in Jožeta Baršija pa so se ukvarjali s koncipiranjem in izvedbo zaključne razstave.
Tečajniki, Ana Grobler, Iva Kovač, Yasmín Martín Vodopivec, Špela Pavli, Lara Plavčak, Vladimir Vidmar, Asta Vrečko, Mojca Založnik, so izbrali monografsko razstavo, kar je v zgodovini šole redkost (leta 2008 je razstavljal romunski umetnik Mircea Nicolae, vse ostale razstave pa so bile skupinske).
Končno dejanje enoletnega kuratorskega izobraževanja je tako samostojna razstava Tadeja Pogačarja Petnajst do dveh, sodelovanje pa se bo nadaljevalo tudi junija na umetnikovi pregledni razstavi v Muzeju savremene umetnosti Vojvodina v Novem Sadu.
Tadej Pogačar: Petnajst do dveh
Leta 1994 je Moderna galerija povabila Tadeja Pogačarja in njegovo institucijo P.A.R.A.S.I.T.E. muzej, k interveniranju na razstavi del, ki so bila nedavno vključena v galerijsko zbirko. S svojim delom, naslovljenim Petnajst do dveh, je Pogačar posegel v razstavo tako, da je galerijski prostor spremenil v čakalnico. Nad osrednjim vhodom v sobo je obesil nedelujočo uro, nastavljeno na petnajst minut do dveh, čas, ko so se zaposleni že pripravljali na odhod iz službe. Izhodi v druge razstavne prostore so bili označeni z napisi smeri neba, vendar ne v pravilnem vrstnem redu, na sredino pa so bili v dveh vrstah postavljeni stoli.
Umetniška intervencija je z minimalnimi sredstvi in s formalnim razkorakom med tem delom, ki ni nikoli našlo poti v zbirko Moderne galerije, in razstavljenimi, ki so postala del te kolekcije, apelirala na idejo čakanja umetnika in umetniških del na pristojne institucije, ki imajo moč umetniška dela potrditi, zgodoviniti, privzdigniti ali zavreči.
Reformulacija dela Petnajst do dveh v letu 2011 ne pomeni trendovskega re-enactmenta, temveč ogoljevanje, radikaliziranje pozicije produkcije vednosti. V institucijo Pogačar vstopa kot v kraj prikazovanja, v prostor, kjer se vršita klasifikacija in uvrščanje, kjer delujejo mehanizmi institucije, njen red, njena cedila, kode in zbirke, ki omogočajo konstrukcijo zgodovine. Pogačarjev namen zato ni rušenje institucije, ampak s prikazovanjem mesta, ki določa načine in logiko izbiranja, hkrati pokazati tudi svojo pozicijo vstopa in prikazovanja. Pri tem gre vendarle za samoproizvajajoč se diskurz, saj institucija ni tista, ki proizvaja pravila, temveč pravila sama ustanovijo določen fenomen kot institucijo. Z drugimi besedami – gre za postavljanje neke strukturne točke pod drobnogled. Če je pri prvotnem delu Pogačar v okviru psevdoinstitucije P.A.R.A.S.I.T.E. vstopil v specifičen, z vsebino napolnjen prostor, katerega smoter je privabljanje iz nevidnosti v vidnost, iz nevednosti v sistem vednosti (umetnostni sistem), je danes sam poseg vse, kar je ostalo. Ni več pozitivne vsebine, ki bi jo bilo potrebno skozi mehanizme institucije zgodoviniti, ji dodeliti status. Vendar pa to ne vpliva na mehanizme delovanja nekega prostora, ki ga prežemajo institucionalne kode. Sla institucionalnega aparata po produkciji vednosti je odporna na vsak manko, kajti mehanizem deluje univerzalno, ne oziraje se na spreminjajoče parametre. Ura je petnajst do dveh, delovni čas se počasi izteka, uslužbenci bodo kmalu odšli domov, a koleščki mehanizma se nemoteno gibljejo naprej …
Pogačarjev jezik se infiltrira v jezik muzeja. S tem muzej prisili, da množi in reprezentira s svojim že zasnovanim jezikom hkrati tudi del jezikovnega in vizualnega koda umetnika. Torej, kljub temu da bo tudi ta intervencija prešla skozi enake mehanizme, ki jih je problematizirala, in tako vstopila v Vednost, bo hkrati z vsako svojo reprodukcijo znotraj tega sistema ponovila svojo osnovno kritično gesto.
Ana Grobler, Iva Kovač, Yasmín Martín Vodopivec, Špela Pavli, Lara Plavčak, Vladimir Vidmar, Asta Vrečko, Mojca Založnik
Produkcija: SCCA, Zavod za sodobno umetnost – Ljubljana / Svet umetnosti Koprodukcija: KUD Mreža / Galerija Alkatraz
Podpora: Mestna občina Ljubljana, Oddelek za kulturo, Ministrstvo za kulturo RS
Galerija Alkatraz, AKC Metelkova mesto, Ljubljana
Objavljeno
