Izlet v Štajerskem

Ekskurzija številka dve v okviru programa Svet umetnosti nas je vodila v mesto na avstrijskem Štajerskem.

Autor: Nina Skumavc

V sredo, 9. novembra 2011, se je program pričel ob 10.30 uri, in sicer v Krikoteki, Centru za dokumentacijo umetnosti Tadeusza Kantorja. Tadeusz Kantor (1915–1990) je še danes najbolj znan poljski umetnik dvajsetega stoletja – kot ga Poljaki sami imenujejo ”univerzalen”, kajti njegovo ustvarjanje, ki se med seboj prepleta, je težko deliti v posamezne discipline. Ukvarjal se je s slikarstvom, poezijo, scenografijo, performansom, bil je igralec in režiser, ki je za uprizoritev svojih iger uporabljal igralce in rekvizite na enak način, kot je uporabljal barve v slikarstvu. Bil je tudi ustanovitelj Gledališča Cricot 2, s katerim je rušil meje tradicionalnega gledališča.

Krikoteka se nahaja v podzemnih prostorih, ki jih je avtor sam izbral za arhiviranje svojega dela. Zadnjih deset let svojega življenja je Kantor zavestno zbiral dokumentacijo svojega dela in želel, da bo v teh prostorih predstavljena naslednjim generacijam. V kleti so razstavljene fotografije različnih avtorjev (npr. Romano Martinis), ki so fotografirali njegove happeninge in predstave. Tu je reprezentirano tudi njegovo najslavnejše delo Razred mrtvih(1975), ki ilustrira mehanizem spomina – sekvence nerealnih podob, delčkov spomina, drznih hotenj, bolečih zamer, fragmentov stavkov, absurdnih situacij in komičnih drobcev iz preteklosti, ki jih poznamo tudi iz lastnih izkušenj. Človek je snovno bitje, z instalacijo pa avtor sporoča, da je snoven tudi naš spomin in domišljija.

Direktorica Krikoteke Natalia Zarzycko nam je predstavila tudi omejitve, s katerimi se srečujejo pri delu. Prostori v katerih delujejo so zelo majhni, primerni samo za razstavljanje fotografij in dokumentarnega gradiva. Zarzyckova tudi ugotavlja, da prav zaradi dokumentarne narave njihove razstave niso več zanimive v aktualnem umetnostnem dogajanju. Zato si želijo prenove Krikoteke. Obiskovalci, razen če se ukvarjajo z raziskovanjem Kantorjevega dela in življenja, se v center ne vračajo. Zato je v gradnji nova Krikoteka, kjer želijo postaviti bolj razgibano razstavo ter prirejati delavnice in predavanja. Snovalci novega centra upajo, da bo s tem dosežena ponovna aktualizacija Kantorja kot vsestranskega umetnika.

Po ogledu odlomkov Kantorjevih predstav in performansov smo si ogledali njegovo stanovanje in se mimo gradbišča nove Krikoteke sprehodili do depoja, kjer hranijo njegovo zapuščino.

Nina Sotelšek

***

Skladišče se nahaja v bližini Mocaka, kjer je bilo naše drugo postajališče tega dne. MOCAK – Muzej sodobne umetnosti Krakov smo si prvič lahko ogledali že ob koncu prvega dne naše ekskurzije v Krakov, ko smo odšli na otvoritev razstave Dunajski akcionizem – nasprotni pol družbe (kurator Stanislav Ruksza). Predstavljena so bila dela iz zbirke Muzeja Essl iz Avstrije, v kateri družbeno angažirani umetniki prikažejo umetnost kot sredstvo nasprotovanja socialnim in političnim spremembam v 60-ih letih. Ogledali smo si slike, fotografije, videe umetnikov kot so Günter Brus, Otto Mühl, Herman Nitsch in Rudolf Schwarzkogler.

Lahko smo si tudi ogledali razstavo Poljakinje Malgorzate Markievwicz EU tekstili (EU tekstiles), nekakšno ”narodno nošo” prebivalcev EU. Kroj oblačil je v obliki črke E za pulover in U za hlače, blago pa je potiskano z raznimi motivi, vezanimi na posamezen narod.

Mocak je prva tovrstna ustanova na Poljskem, odprli so jo maja 2011. Zgrajena je na območju nekdanje Schindlerjeve tovarne, italijanski arhitekt Claudio Nardi je v svoj projekt stavbe vključil tudi ostanke nekdanje stavbe. Njen glavni namen je predstavljati sodobno umetnost ter njen pomen in vlogo, tako v Krakovu kot tudi v tujini. Izvaja številne mednarodne projekte, med njimi razne gostujoče razstave. Poleg razstavnih dejavnosti na področju sodobne umetnosti se ukvarja tudi z založništvom, raziskovanjem, konzervatorstvom, arhiviranjem in izobraževanjem na področju sodobne umetnosti.

Del muzeja je namenjen stalni zbirki MOCAK-a. Ta predstavlja veliko raznolikost pristopov, različnih medijev in interpretacij, ki se izražajo v sodobni umetnosti in jih predstavljajo eksponati zbirke. Večji del le-te predstavlja donacija sedanje direktorice muzeja. Na ogled so risbe, slike, instalacije, videi, fotografije in skulpture domačih ter tujih umetnikov.

To zbirko smo si ogledali drugi dan. Najnovejši eksponat v zbirki je skulptura Miroslava Balka 7+1. To so veliki solni cilindri v betonskih nosilcih, 6 cilindrov je statičnih, 1 pa se vrti. Prvotno je bila skulptura namenjena finančni instituciji, cilindri pa naj bi predstavljali denar. Zanimivi so še Minimalizem iz Guantanama Tomasza Bajera – železna kletka z zasilnim ležiščem in nekaj etniškimi oblačili ter instalacija Roberta Kušmirowskega Brez naslova, med strupom in zdravilom – različni predmeti in snovi, ki se uporabljajo v zdravljenju, ki pa so lahko ob nepravilni uporabi smrtne. Postavitev stalne zbirke je dinamična, nekatere razstavljene eksponate občasno zamenjajo z drugimi eksponati iz zbirke.

Denis Volk

***

Po kosilu smo se siti (establišment institucij) in željni nečesa manj konvencionalnega odpravili proti Goldex Poldex-u. Goldex Poldexje ime, na katerega se referira mnogo umetnikov mlajše generacije in, ki ga je bilo tekom našega obiska pogosto slišati. Uporablja se skorajda kot sinonim za neodvisno kulturno-umetniško produkcijo v Krakovu. Gre za prostočasno dejavnost Simona Janeka, drugače priznanega umetnika, ki v večnamenskem prostoru za druženje prireja razstave umetnikov, projekcije filmov in pogovore s podobno mislečimi. Ker pa zaradi nepričakovanih zapletov, razen zunanje fasade, nismo videli in izvedeli čisto nič drugega, je obisk trenutno najbolj aktualnega krakovskega underground prostora pustil predvsem grenak priokus.

Začetno nezadovoljstvo se je nehote razširilo tudi na obisk prostorov skupine New Roman, ko smo ugotovili, da bomo sicer deležni ogleda notranjosti, le da tam ni bilo nič videti, saj je bil prostor v fazi priprave na novo razstavo. Skopa predstavitev Pavla Olszyskega in njegovega kolega v težko razumljivi angleščini ni pripomogla k izboljšanju razpoloženja, je pa pripomogla k naklonjenosti njihovi stvari – razumevanju njihove samoiniciative in problemov, s katerimi se soočajo mladi krakovski umetniki po končanem šolanju. Veliki muzeji in galerije, kot je npr. Mocak, namreč niso naklonjeni sodelovanju z mladimi in neuveljavljenimi umetniki, tako le-ti iščejo druge načine, kako priti do razstavnega prostora in se predstaviti širši javnosti. Štirje umetniki in umetnostni zgodovinar, ki sestavljajo skupino New Roman (ime izhaja iz imena najbolj uporabljanega sloga pisave Times New Roman) so tako, ob komaj omembe vredni denarni podpori mestne občine, najeli prazno stanovanje v eni od staromeščanskih hiš in ga spremenili v galerijo. V njej razstavljajo svoja umetniška dela, dela prijateljev in znancev, v prihodnosti pa bodo svoje razstavne prostore ”posodili” tudi Fotomesecu 2012. Tako je skupina trenutno usmerjena predvsem v oblikovanje lastne prepoznavnosti, promocijo in produkcijo znotraj lokalnega konteksta, sčasoma pa si želijo tudi mednarodnih sodelovanj.

New Roman je zgolj ena od skupin, ki je vzniknila iz želje po vplivanju in spreminjanju (lastnega) položaja znotraj umetnosti, ki ga v veliki meri kroji politika velikih (umetniških) institucij. Ne glede na to, kako je njihovo delovanje v mnogih ozirih navdihujoče, pa ne moremo mimo vprašanja, ali se s porastom tovrstnih skupin povečuje tudi kvaliteta ponudbe. Vsekakor gre za kompleksno temo, ki bo v bodoče nedvomno krojila mnogo naših debat in pogovorov.

Jasna Jernejšek

Internetni viri: www.cricoteka.pl / mocak.com.pl / www.goldexpoldex.pl /newrmn.tumblr.com

***

ANALIZE RAZSTAV, 2. DAN

Narodni muzej v Krakovu

Narodni muzej v Krakovu je ustanova z najdaljšo tradicijo na poljskih tleh, obenem pa tudi prva nacionalna zbirka umetnosti. Ustanova hrani 780.000 kosov, ki so razdeljeni v enaindvajset oddelkov, vse od prazgodovine pa do konca 20. stoletja. Muzej je svoje zbirke pridobil predvsem z donacijami. Zbirka moderne umetnosti se začne z umetnostjo s preloma 20. stoletja, s secesijo in simbolizmom, dela si nato kronološko sledijo do konca 20. stoletja. Jedro zbirke so domači avtorji, ki sledijo evropskim modnim smernicam in jih prevajajo v domačo likovno govorico.

Sprejel nas je kurator Dominikom Kurylek, ki je v kratkem pogovoru izpostavil problem mladih kuratorjev, ki se soočajo z zastarelimi institucijami, ki se šele zadnja leta medinstitucionalno povezujejo in svoja vrata odpirajo tudi sodobni umetnosti. Določena trenja obstajajo tudi znotraj nacionalnega okvira, predvsem med nacionalnim muzejem v Krakovu in tistim v Varšavi.

Art Agenda Nova

Galerija Agenda Nova je ob Poldex Goldex in New Roman ena od novih neodvisnih galerij. Mlada umetniška združenja so se pogosto prisiljena zateči v meščanska stanovanja, kjer ustvarjajo v večni negotovosti. Prostorska in finančna stiska pa nista edina problema neodvisnih združenj, mladi umetniki pogosto ne razlikujejo med umetnikom in oblikovalcem in ko odhajamo, nismo povsem prepričani ali smo priča genezi umetniških združenj, ki bodo v prihodnosti krojila zemljevid umetnosti, ali zgolj hipsterski mladini, ki ustvarja zgolj za lastno razvedrilo. Kakorkoli, galerijo Agenda Nova vodi umetnik Michal Zawada, tudi avtor aktualne razstave Leta šolanja.

Po avtorjevih besedah gre za dela, ki govorijo o njegovih osebnih razmišljanjih o teoriji in praksi. Zawada se navezuje na misel Abyja Warburga in njegovega učenca Erwina Panofskega. Razmišljanje o teoriji se kaže tudi v – po avtorjevem mnenju – najpomembnejšem razstavljenem delu, Ripovih alegorijah, ki jih slikar nanaša eno na drugo in tako ustvari zmešnjavo linij, originalni podobi pa odvzame prvotni pomen. Sklicuje se na trditev, da je odsotnost podobe nova kvaliteta. Slika prazne – ali bolje – izpraznjene prostore, ki so ostali za izgubljenimi ikonami, na primer prazna galerijska stena po odtujitvi Mone Lise v začetku stoletja ali prazna niša zminiranega bamijanskega Bude. Ustvarja po predlogah s fotošopom obdelanih fotografij, često v monokromnih, na drugi strani pa živih kontrastnih barvah v tehniki akrila.

No Local Fundation

Sledil je obisk galerije No Local Fundation, kjer nas je sprejela ena od direktoric Malgorzata Mleczko. Fundacija je bila ustanovljena leta 2008 in je plod skupinskega dela dveh umetnostnih zgodovinark in kuratork, Malgorzate Mleczko in Patrycje Musial. V svoj program sta zapisali, da se ukvarjata s sodobno umetnostjo, kuriranjem in razstavljanjem, kakor tudi s teoretsko refleksijo vizualne umetnosti. Galerija naj bi tvorila nekakšen most med umetniškimi institucijami in neprofitnimi organizacijami. V preteklosti so sodelovali s festivalom Mesec fotografije, predstavili celo vrsto video-arta Umetnost v kinu, s povabljenimi gosti so vzpostavili tudi začasno umetniško rezidenco na podeželju, katere cilj ni bil umetnost dokumentirati in galerijsko prezentirati, ampak zgolj uživati v neponovljivosti umetniškega dogodka, tj. performansa in video-zvočne instalacije.

Galerija AS

V le nekaj minut oddaljeni Galeriji AS sta nas sprejela Grzegorz Siembida in Mateusz Okonski. Galerija AS je v marsičem podobna drugim mladim neodvisnim galerijam, le da je bil v njen zagon vložen nekoliko večji kapital. Kljub pretežno mladim umetnikom sodelujejo tudi z že ”preverjenimi” imeni. Zgornji prostori so namenjeni prodajno-razstavni dejavnosti, kletni pa so spremenjeni v galerijski prostor za občasne razstave, kjer je tudi aktualna razstava mladega angleškega kolektiva devetih umetnikov. Gre za mešano postavitev z video instalacijami in drugimi novimi mediji, dela pa nosijo družbeno-kritično konotacijo, mdr. opozarjajo na nepravično financiranje britanskega šolskega sistema, ali pa naznanjajo družbene spremembe (Peti steber).

Umetniški vodja galerije je spregovoril o problemih, s katerimi se srečujejo mladi umetniki, katerih dela zavračajo vse pomembnejše državne institucije, ki svoj ugled gradijo na prepoznavnih imenih, kljub temu, da so v svoj program zapisale, da bodo spodbujale predvsem mlade umetnike. Opozoril je tudi na nepravičnost deljenja javnih sredstev, ki so letos skoraj v celoti pripadla Muzeju sodobne umetnosti (MOCAK), kakor tudi nepripravljenosti državnih institucij, da bi sofinancirala in pomagala neodvisnim združenjem, kakor tudi nepripravljenosti državnih institucij. Med pomembnejše projekte Galerije AS sodi projekt Klub. Gre za razstavni prostor, ki je deloval v okviru bara, ter tako umetnost, ki je ponavadi omejena zgolj na galerije, približal večjemu številu predvsem mladih obiskovalcev. Načelo razstavnega prostora je bilo čim hitrejše menjavanje razstavljenih del, sodelovanje galerije pa neprofitno.

Miha Kelemina

***

Bunkier Sztuki

Po večdnevnem obiskovanju različnih muzejskih institucij in “underground” iniciativ mlajše generacije, smo imeli za konec ogled legendarnega paviljona Bunker Sztuki, svojčas največje mestne umetnostne ustanove. V dotičnem prostoru (prej so se dogodki in organizacija selili po več lokacijah v Krakovu) so od leta 1965 razstavljale cele generacije poljskih umetnikov, niso pa se branili niti bolj “eksotičnih” razstav, kot so bile na primer razstave norveške ali indijske umetnosti.

Zveneče ime torej, ki pa po pogovorih z mlajšimi kuratorji prej obiskanih galerij, odpre marsikatero rano tega prostora. Po besedah enega izmed njih je imel Bunkier za mladega ustvarjalca vlogo vmesne postaje med manjšo dostopnejšo galerijo in tistim “velikim” muzejem moderne umetnosti.Vendar je prostor, bodisi zaradi svoje zgodovine bodisi zaradi vodenja Anne Marie Potocki, sčasoma postajal vedno bolj elitističen. Slednja naj bi, grobo rečeno, Bunkier pripeljala do roba bankrota.

Spoštovana likovna kritičarka, teoretičarka in zbirateljica sodobne umetnosti je pred dobrim letom zasedla mesto direktorice muzeja MOCAK (Muzej sodobne umetnosti Krakova), ki je svoja vrata odprl letos spomladi. Do izbire je prišlo izjemno netransparentno, nihče se ni imel možnosti potegovati za delovno mesto vodje MOCAK-a, saj sploh ni bilo razpisa, ki bi to omogočil. Anna Maria Potocki pa naj bi zbirko muzeja obogatila z “darilom” okoli 300 kosov iz svoje lastne zbirke, in zaradi tega so se tudi pojavila namigovanja, da si je to delovno mesto kupila.

Vstop v Bunker Sztuki vzbudi prav zanimive občutke. Dolg sprejemni hodnik in ne prav očarljiva avla s hladnimi poljskimi uslužbenkami ne pusti prav pozitivnega vtisa. Pojem brutalizem se izkaže v vsej svoji moči. Monumentalna stavba iz betona, grajena v brutalističnem stilu slavi surovost gradbenih elementov in se prav kruto hvali z njimi. Stavba s skorajda nič naravne svetlobe res vzbudi občutke kot da smo se umaknili v zaklonišče. Zaklonišče umetnosti.

Muzejska koordinatorka Anno Lebensztajn nam je razložila, kako stvari delujejo v njihovi ustanovi, popeljala nas je po večjih prostorih galerije, vendar so ravno pripravljali naslednjo razstavo, tako da smo ob golih stenah res lahko dobili občutek “bele kocke”, ki je sicer zelo razgibana, stropi so v vsaki sobani drugače nagnjeni, v nekateri od njih se nahaja tudi kakšen steber. Pajčevine na stropu mogoče pripomorejo k malo manjši sterilnosti prostora, saj sem le tu dobila občutek neki živahnosti. Koordinatorka je govorila o izobraževanju mladih, delavnicah, meni pa so se po glavi pletle pajčevine, in nisem si mogla predstavljati, da bi v tej slabo osvetljeni, depresivni stavbi sploh kdo lahko užival. Morda, če bi se vsi skupaj pretvarjali, da smo v ogromnem kitovem trebuhu in da še vedno lahko uidemo ven, če si tega zaželimo.

Ko se je koordinatorka poslovila, nas je Krsystof Siatka (njegovo ime smo morali izbrskati sami, saj sam očitno ne obvlada osnovnih pravil bontona in se nam ni predstavil) popeljal v bolj odmaknjen, manjši del galerije, kjer je umetnik Tomasz Wójcik, sedaj art direktor poljskega Playboya, razstavljal delo Profesor. Sosedov fotografski arhiv, ki ga opazujemo prek diapozitivov, nas popelje v zlato ero socializma. Občutek ob gledanju fotografij je nostalgičen, kaže trenutke iz življenja privilegiranega komunističnega profesorja neke tehniške univerze. Profesor na potovanju, profesor z ženo, profesor pred hišo, profesor na zabavi, profesor še na enem potovanju … Fotografije se stopnjujejo z zvočno kuliso učenja tujih jezikov, ki je prav tako profesorjeva zapuščina. Umetnik ne sodi, ne polemizira, le omogoči možnost vpogleda v življenje nekoga, ki si je lahko (ali pa znal) omogočiti karseda prijetno bivanje za železno zaveso. In morda lahko dobimo vtis, da so takrat ljudje znali celo neprimerno bolj uživati kot danes. In da je bil luksuz pravzaprav dostopen. Pa čeprav le peščici.

V kleti smo si ogledali razstavo A word each, delo Monike Drożyński. V pogovoru nam je kuratorka Karolina Harazim razložila koncept razstave, saj je bila ta med našim obiskom še vedno v nastajanju. Zanimivo je bilo tudi, da razstava ni imela klasične otvoritve in da bo namesto te nekakšno uradno “zaprtje”, saj bo šele takrat mogoče videti vse izdelke. Umetnica je združila folkloro z urbanim tako, da je grafite, ki jih je opazila na poljskih ulicah, na tradicionalen način izvezla na manjše prte. Poleg razstavljenih vezenin je razstavljen še video z grafiti izvezenih besed ter zvočna instalacija.

Ob koncu razstave pa bo razstavljeno še ključno delo, ki naj bi povezalo vse razstavljene elemente, nastal pa bo v sodelovanju z obiskovalci razstave. Poskus nakupa v muzejski trgovini se je slabo končal. Naveličan delavec se je komajda spravil s svojega segretega stola in zdolgočaseno vprašal, kaj sploh potrebujemo. Ko smo se po obhodu vrnili nazaj po knjige, nam je pred nosom zaklenil železna vrata in hladno rekel, da je zanj delovni dan končan. Nato pa je še 15 minut predrzno deskal po internetu.

Zaprašena komunistična ostalina, kjer tudi stvari funkcionirajo dokaj zaprašeno in brez večje volje ali bognedaj zagona. Z izjemo zanimivega koncepta obeh razstav in razlage Harazimove, je bil ogled izredno žalostno opozorilo, kako naj stvari ne bi smele potekati in kako lahko iz revolucionarne ustanove ustvarimo samodestruktiven stroj.

Maja Alibegović

***

Dnevniški zapisi

Naše šolanje v sklopu izobraževalnega programa Svet umetnosti – šola za sodobno umetnost se je poleg uvodnega sestanka dobesedno pričela s prvo strokovno ekskurzijo. V ponedeljek, 8. novembra (ob ne pretirano zgodnji uri), smo se torej odpeljali proti naši destinaciji, mestu Krakov na Poljskem. Dolga vožnja se je kljub bolečinam v hrbtu in ostalih delih obrestovala, saj smo se imeli udeleženci šole priložnost bolje spoznati ali ugotoviti, da se poznamo že od prej. Ko smo že v večernih urah končno prispeli na cilj, smo se namestili v prijetnih in precej bidermajersko opremljenih apartmajih – Florijanovi apartmaji, ki bi jih zaradi enkratne lokacije priporočila komurkoli, ki gre v Krakov. Nahajajo se namreč ravno nekje na polovici poti med centrom mesta in reko Vislo, ki obdaja bivšo Poljsko prestolnico. Že prvi večer smo preverili večerno/nočno dogajanje in ugotovili, da rozine in orehi dajo rdečemu kuhanemu vinu odlično aromo!

8. 11. 2011

Torkovo dopoldne smo imeli prosto, tako da je vsak na nek način peš spoznaval predele mesta, zdi se mi, da ne preveč načrtno, predvsem pa spontano. Vsaj zase lahko rečem, da sem enostavno želela zgolj začutiti mesto in njegov utrip. Pri tem bi rada posebej izpostavila, da se kljub tramvajem, ki so sicer na voljo, v Krakovu z lahkoto giblješ peš. To se mi zdi eden največjih plusov, saj zares hitro dobiš občutek o velikosti in ureditvi mesta, po katerem se potem dokaj lahko znajdeš. Našli smo tudi dva primerka nekih tržnic oziroma bolšjih sejmov, vendar le-ta verjetno ponujata precej več med vikendom. Smo pa našli nekaj tolažbe za naše oči v antikvariatih, za katere se mi zdi, da se skorajda nahajajo za vsakim drugim vogalom.

Naš prvi ogled na programu je bil Schindlerjev muzej, ki sicer izstopa iz našega umetnostno osredotočenega programa, vendar je to res ena od stvari, ki jih je vredno pogledati, če si že v mestu. Sicer žal ogledi niso na voljo posameznikom, temveč le skupinam (najverjetneje vnaprej naročenim in dogovorjenim). Skratka: muzej je v bistvu nekakšen pregled pred-, med- in po-vojne zgodovine mesta Krakov in je zasnovan v prostorih bivše tovarne, ki je bila v lasti Oscarja Schindlerja – verjetno ga vsi poznamo predvsem zaradi filma Schindlerjev seznam. Moram reči, da sem si muzej predstavljala precej drugače, predvsem več nekih sivih sten, velikih prostorov, ki na prvi pogled kričijo: ”Tukaj je bila tovarna!”, vendar so prostori polni fotografij, kopij pisem, različnih zvokov, ki te asociirajo na vojno … Mogoče se mi je na začetku zdelo malo preveč pisano in šolsko, k čemur je verjetno pripomogla tudi ne preveč profesionalna vodička, vendar na koncu se mi je zdela razstava super, ker je bila vse prej kot monotona, prostori so bili med seboj zelo različni in prav vsak zase je pripovedoval svojo zgodbo z najrazličnejšimi sredstvi, tako da smo z vsemi čuti lahko vsaj malo občutili zgodovino mesta (še bolj bi jo verjetno lahko, če bi imeli več časa in bolj proste roke pri samem ogledu).

Naslednja na seznamu ogledov je bila Galerija Starmach, ki se nahaja v bližini muzeja. Gre za eno pomembnejših prodajnih galerij v mestu, katere jedro predstavlja zasebna zbirka ustanovitelja in direktorja galerije, Andrzeja Starmacha. V galeriji se osredotočajo predvsem na poljsko povojno, modernistično umetnost – značilna in očitno najbolj znana je t. i. Grupa Krakovska, ne posvečajo pa se mlajšim generacijam. Če sem pravilno razumela, imajo eno največjih zbirk poljskega modernizma, zato pogosto razstavljajo v sklopu drugih muzejev, ki so zainteresirani za predstavitev tega obdobja. Ob našem obisku so ravno razstavljali manjši del zbirke, ki je mišljen kot prodajna razstava. Mene osebno sicer razstava sama ni preveč pretresla, predvsem mi je bilo nenavadno, da ob umetninah ni bilo nobenih imen, letnic, skratka ničesar. Prejeli nismo niti kakega informativnega lističa, ki bi nas kakorkoli bolj seznanil z razstavo in tudi osebe, ki so nas sprejele k temu niso pripomogle.

Za konec prvega dneva smo se odpravili na pravi ekskluzivni dogodek in sicer na otvoritev razstave Dunajski akcionizem – Nasprotni pol družbi (Viennese Actionism – The Opposite Pole of Society), ki je potekala v MOCAK-u, torej v Muzeju sodobne umetnosti v Krakovu. Sam muzej za sodobno umetnost je pravzaprav prva tovrstna institucija v Krakovu in je še izredno mlada, saj je odprta šele od maja v tekočem letu. Precej velika in moderna stavba je bila narejena po načrtih italijanskega arhitekta Claudia Nardija, ki je zmagal na natečaju za zasnovo prostora, katerega je vključil v nekatere ostanke drugih prostorov Schindlerjeve tovarne (sama sem sprva menila, da sta Schindlerjev muzej in Muzej sodobne umetnosti arhitekturno ali kako drugače povezana, vendar sta dve ločeni stavbi, ki pa res stojita v neposredni bližini druga druge). Ne morem se upreti, da ne bi dodala opazke, da je bila sama otvoritev izredno pompozna, z ogromnim številom obiskovalcem in izredno gnečo, tako da sem sama najprej obiskala muzejsko trgovino (ki ima nekaj zanimivih naslovov, vendar se mi zdi precej majhna) in se šele po koncu začetnega navala odpravila ogledat razstavo v pritličju. Kljub precej hladnemu in sterilnemu prostoru, dolgim hodnikom in belim stenam, mi je bila sama razstava všeč. Res pa je, da mi je bila všeč predvsem vsebina razstave, osebno sem pogrešala mogoče več informativnih tabel s sicer čisto faktografskimi podatki (katere imam osebno rada), in kot smo se pogovarjali z ostalimi, niso mi bile všeč označbe ob delih, ki so imele že vnaprej podano interpretacijo del, kar mi v kontekst tako zasnovane gostujoče razstave v neki javni ustanovi nekako ne spada. V naslednjih dneh smo od lokalnih ljudi iz umetnostnega sveta izvedeli precej informacij javno-nejavnega značaja o samem MOCAK-u, direktorici in načinu delovanja v kulturni sferi mesta, vendar mogoče o tem več kasneje.

V apartmajih smo večer nadaljevali pozno v noč, saj smo imeli spoznavni večer s kolegi iz Hrvaške, ki so bili prav tako na ekskurziji.

9. 11. 2011

Program drugega dne se je pričel že dopoldne, in sicer ob 10.30, kar nas nekaterih ni odvrnilo od zgodnjega vstajanja in kavice v bližini apartmaja. Dan smo začeli v Krikoteki (Cricoteki), Centru za dokumentiranje umetnosti Tadeusza Kantorja (Centre for the Documentation of the Art of Tadeusz Kantor). Gre za resnično zelo posebnega umetnika, ki je bil slikar, pesnik, igralec, danes pa je najbolj poznan kot ustanovitelj svojevrstnega gledališča –Gledališče Cricot 2, s katerim je rušil meje tradicionalnega gledališča. Sama Krikoteka se nahaja v podzemnih prostorih, ki jih je avtor sam izbral za hranjenje dokumentacije svojega dela. Izredno nenavadno se mi zdi dejstvo, da je zadnjih deset let svojega življenja Kantor zavestno zbiral dokumentacijo svojega dela, ker je želel, da bo predstavljena naslednjim generacijam in sicer točno na tak način, kot on želi. Priča smo bili lahko fotografijam različnih avtorjev, ki so dokumentirali njegove happeninge in predstave, prav tako so imeli razstavljeno eno njegovih najslavnejših del Mrtvi razred. Ne glede na to, da je sam prostor fenomenalen in avtor zanimiv, je bilo enkratno, da smo imeli priložnost govoriti z vodjo centra, Natalio Zarzycko, ki nam je predstavila tudi omejitve, s katerimi se srečujejo pri delu zaradi umetnikove specifičnosti zapuščine, tako materialne kot namenske. Dejansko center res nima veliko možnosti pri raznolikosti predstavljanja zapuščine, saj je prostor zelo majhen, objekti, ki jih hranijo, pa po dimenzijah in količini prostor presegajo. Poleg tega jih ne želijo biti več zgolj dokumentarni, saj na ta način niso zanimivi v aktualnem umetnostnem dogajanju. Ko si ogledaš razstavo, nimaš več potrebe, da bi se vrnil, razen če si raziskovalec, oziroma če si izposojaš njihova dela za razstavo nekje drugje. Ravno zaradi tega se veselijo novih prostorov, ki so trenutno v fazi gradnje, kjer si želijo ne le imeti bolj razgibane razstave, temveč tudi delavnice in predavanja, ki bodo ponovno aktualizirala fenomen tega umetnika, če se lahko tako izrazim. Kasneje smo imeli tudi priložnost videti njegovo stanovanje, ki je odprto za oglede (kar je bila med drugim tudi njegova izrecna želja!) in se sprehoditi v depo, kjer hranijo njegovo zapuščino. Lahko samo komentiram, da resnično potrebujejo boljše razmere za prezentacijo imena tako velikega formata in vseh umetnikov, katere je navdihoval, vendar se hkrati sprašujem, kaj bi on osebno rekel na tovrsten razvoj in morebitno interpretacijo njegovega dela, katero se je sam zavestno tako strogo začrtal. Konec koncev je za svoja gledališka dela izrecno rekel, naj se jih po njegovi smrti ne izvaja več in to so do sedaj spoštovali. Bomo videli, kaj bo v prihodnosti.

Po Kantorju smo se vrnili v MOCAK, ki smo ga malo že spoznali, tokrat smo se tja vrnili z namenom, da si ogledamo spodnje nadstropje, v katerem so razstavljena dela sodobnih poljskih in tujih umetnikov. Koordinatorka, ki naj bi nas vodila, nam praktično ni povedala ničesar, razen da so interpretacije del na stenah delo direktorice muzeja (Marie Anne Potocke) s katerimi se lahko strinjamo ali ne (torej enak problem kot pri dunajskem akcionizmu), torej žal kaj več nismo izvedeli. Dela so bila bolj ali manj zanimiva, pravzaprav edino delo, ki ga lahko izpostavim, je bila instalacija Brez naslova, Roberta Kusmirowskega iz leta 2007, ki je na nadvse grotesken način prikazovala dobre in slabe učinke uporabe določenih substanc.

Po kosilu smo se nadvse veselili obiska galerije, bara, prostora za druženje in še kaj bi lahko rekli z imenom Goldex Poldex, katerega vodja je umetnik Janek Simon. Izvedeli smo, da je to eden najbolj aktualnih ‘underground’ prostorov kamor hodijo vsi, ki nekako ne najdejo svojega prostora v velikih javnih institucija. Janek Simon je precej priznan umetnik, ki v tem prostoru prireja razstave svojih prijateljev in znancev, projekcije filmov in pogovore – žal prostora nismo uspeli videti na lastne oči, saj je bil vodja zadržan, tako da smo vsi obžalovali pogovor z nekom, ki skrbi za življenje podtalne scene v Krakovu.

Dan smo zaključili s še eno neuradno iniciativo in sicer z obiskom galerije New Roman, kjer nas je sprejel vodja Pawel Olszynski. Sam umetnik in njegov sodelavec sicer nista bila preveč zgovorna, niti ni bilo trenutno na ogled nobene razstave, vendar je bilo vredno iti tja čisto zaradi idejne drugačnosti. Sama še nikoli nisem vstopila v stanovanjski blok, šla do tretjega (ali četrtega?) nadstropja in tam vstopila v najete prostore, ki jih mladi umetniki praktično plačujejo iz lastnega žepa, da imajo tam možnost prirejati svoje razstave in razstave znancev. V prostoru sta šele od maja letos in samo začasno, torej jima slabe organiziranosti niti ne moremo tako zelo zameriti, v vsakem primeru pa se mi zdi pohvalno, da nastajajo take iniciative, ki si želijo delati na umetnostnem področju na drugačen način.

10. 11. 2011

S četrtkom smo pričeli zadnji organizirani dan ogledov in zadnji dan pred odhodom nazaj v Ljubljano. Ponovno smo vse lokacije obiskali peš, kar je sicer enkratno, če nisi ljubitelj tramvajev kot jaz, vendar menim, da smo bili zaradi tega (in omejenih ur spanja) že malce utrujeni. Prvi ogled smo imeli v Narodnem muzeju Krakova, takorekoč najbolj uradni instituciji, ki hrani umetnostne zbirke, poleg seveda mnogih drugih. Zanimiv podatek je, da je zbirka pričela nastajati z donacijami in umetninami, ki so jih prispevali poljski avtorji v želji, da bi se ustvaril prostor za zbiranje in hranjenje narodne dediščine. Sprejel nas je mlad kurator Dominik Kurylek, ki nam je sicer pokazal zbirko umetnosti dvajsetega stoletja, predvsem pa smo se imeli z njim priložnost pogovarjati o načinih delovanja v tovrstni instituciji ter njegovih pogledih na kuratorsko prakso v sodobni umetnosti. Predvsem je izpostavil, da muzej deluje še zelo konzervativno, zaradi česar se je pri svojem delu srečeval z mnogimi omejitvami pri samem izboru sodobnih avtorjev, projektov in tem, ki jih predstavlja. Skuša namreč vključiti sodobne, mlade umetnike, teme iz obrobnih skupin (geji, matere samohranilke …) in to združiti s prostorom, v katerem deluje. Všeč mi je bilo, da na nek način izrablja vero obiskovalcev v kvaliteto predstavljenega gradiva (zaradi institucije same, v kateri je gradivo predstavljeno) in tako npr. starejšim obiskovalcem, ki redno hodijo na predavanja, organizirana s strani muzeja, predstavlja teme, ki bi se jim sicer mogoče zdele tuje. Prav tako je omenil, da se mu taka institucija zdi najboljša za destrukcijo zastarelih, konvencionalnih idej o umetnosti, kar me navdaja z upanjem o bodočem delu konkretno v tem muzeju (in menim, da bi v javnih institucijah potrebovali več kuratorjev s podobnimi idejami in željami).

Od javnega smo spet prešli k ”nejavnemu”, in sicer spet prostoru v stanovanjski stavbi, ki se trudi predstavljati in promovirati mlade umetnike – Art Agenda Nova. Dejansko je bil za mnoge mlade ta prostor odskočna deska, sami pa smo tam imeli priložnost spoznati enega od njih, ki trenutno tam tudi razstavlja, Michala Zawado. Naslov razstave, ki smo jo videli in o kateri nam je spregovoril Zawada je Leta šolanja, ki nam govori o umetnikovi razdvojenosti zaradi študija na dveh fakultetah. Umetnik je namreč dokončal študij umetnostne zgodovine in študij slikarstva, zaradi česar se je srečaval s problemi in razhajanji kar se tiče teorije in prakse. Gre za intimno, avtobiografsko likovno izpoved, ki je bila črpana iz teorije Aby Warburga in o njegovi teoriji, da nikoli resnično ne veš, kaj podoba prikazuje. Avtor se v svojih delih igra s to teorijo podobe S to teorijo podobe se v svojih delih igra avtor in meni je bila tema izredno blizu, saj sem se med svojim študijem umetnostne zgodovine srečavala z nekaterimi sorodnimi vprašanji. Nedvomno je zanimivo videti dela nekoga, ki se poskuša preko likovne govorice spopasti z določenimi povsem teoretskimi vprašanji, na katera se mogoče dandanes pogosto v praksi pozablja (ravno tako, kot umetnostim zgodovinarjem manjka praktičnih vprašanj).

Vrhunec dneva zame je bil naslednji obisk in sicer prostor mladega tandema Malgorzate Mleczko in Patrycje Musial, od katerih nas je sprejela slednja. Slišita na ime No Local Foundation, in sicer imata prostor v katerem občasno razstavljata, vendar je Musialova posebej poudarila, da ne želita biti omejeni in osredotočeni na izključno en prostor, tako da njune projekte najdemo predvsem drugod (in ne v prostoru, kjer smo ju obiskali). Delujeta predvsem po načinu ”delam kar hočem” in sami izbirata in ustvarjata projekte, ki jih želita deliti z javnostjo. Eden od projektov je bil Umetnost v kinu (Art in Cinema), kjer sta, če sem pravilno razumela, enkrat mesečno v kinu predstavljali video umetnost. Več se je Musialova razgovorila o projektu, ki sta ga pričeli v okviru Festivala vizualnih umetnosti Art Boom (Art Boom Visual Arts Festival) v Krakovu, kjer sta bili nezadovoljni nad načinom podajanja umetnosti v javni sferi. To ju je spodbudilo k razmišljaju o dejanski javni sferi, nakar sta prišli do spoznanja, da je v Krakovu zelo malo zelenih površin in parkov, hkrati pa je ogromno cerkva in samostanov (katoliška vera je v mestu izredno močno prisotna), h katerim spadajo čudoviti parki, ki so za javnost zaprti. Z njunim projektom sta pre njeno želeli sprožiti javno diskusijo o tem, kaj bi bilo možno ustvariti s temi površinami oziroma kako bi jih bilo možno narediti malo bolj dostopne javnosti. S strani cerkve sicer ni bilo odziva, sta pa dosegli odziv pri javnosti in občutek imam, da zgodba še ni končana. Vsekakor kreativna in navdihujoča ekipa, katero mislim, da bo vredno spremljati tudi v bodoče!

Za tem smo obiskali še eno mlado ekipo, in sicer Galerijo AS, za katero bi lahko rekli, da je podmladek Galerije Space, ki jo je ustanovila kiparka Barbara Zambrzycka-Sliwa in namenjene predstavljanju in prodaji del mladih diplomiranih umetnikov s krakovske akademije. Sicer je galerija že prej razširila svoje delovanje in del tega so tudi novi prostori, katere smo obiskali. Sprejela sta nas vodja Grzegorz Siemboda, ki nam je kratko predstavil galerijo in pokazal trenutno razstavo, kjer gostijo devet britanskih umetnikov, kasneje pa smo imeli priložnost spregovoriti tudi z umetnikom Mateuszem Okonskim, ki vodi Zbiornik Kultury. Kljub svoji mladosti dela kot umetnik in kurator in želi spodbuditi mlade kolege k ustvarjanju in jim nuditi tudi prostor, kjer imajo možnost razstavljati. Njegov prvi projekt razstavljanja v lokalnem klubu praktično brez financ in po principu ”naredi sam” je bil izredno uspešen, zato pravi, da bodo poskušali ustvarjati na podoben način naprej. Letos so celo dobili nekaj javnih financ za izvedbo projekta, ki pa ga bo zaupal mlajšim kolegom. Resnični entuziast, ki s svojo energijo prepriča, da je mogoče prav vse. Mislim, da je pravi naslov za vse naše umetnike, ki jih taka scena privlači in bi si želeli kakega sodelovanja s krakovsko mladino.

Strokovni del smo zaključili v uradnem slogu, z obiskom Galerije sodobne umetnosti Bunkier Sztuki, kjer nam je delo galerije predstavila koordinatorka Anna Lebensztajn. Na ogled razstaveProfesor nas je odpeljal kurator Krzysztof Siatka, kuratorka Karolina Harazim pa nam je predstavila njen projekt in razstavo z naslovomA Word Each (Po słowie). Sama arhitektura galerije mi je izredno všeč in je edina ”moderna” stavba, ki je priključena staremu mestnemu jedru. Gre za redek primer t. i. brutalistične arhitekture iz šestdesetih let tega stoletja v krakovskem prostoru. Galerija sama je bila prej osrednja točka za sodobno poljsko umetnostno produkcijo, po letu 1991 pa so se osredotočili na lokalne krakovske ustvarjalce, poleg tega razstavljajo tudi dela velikih umetnikov dvajsetega stoletja svetovnega formata. Ker si želijo večje pozornosti javnosti, sem mnenja, da so znana imena eden od načinov za doseganje tega cilja. V sklopu galerije je tudi Kavarna, kjer potekajo med drugim predavanja, seminarji in diskusije in predstavlja neko živahno stičišče družabnega življenja. Največji razstavni prostor je bil ravno v pripravah na naslednjo razstavo, ogledali pa smo si dva manjša prostora, kjer predstavljajo posamezne projekte. Prvi, z naslovom Profesor, je bila predstavitev zapuščine, ki jo je prejel avtor od svojega soseda profesorja iz časa komunizma. Med zapuščino je našel veliko število fotografij iz profesorjevih potovanj po svetu, tipična obeležja, spomine pred znanimi stavbami, s prijatelji, ženo …, katere predvaja na platnu preko projekcije iz zvočnikov slišimo tečaj nemškega jezika na kaseti, prav tako iz profesorjeve zapuščine. Zanimivo in na nek način presenetljivo domače, saj menim, da imajo naši starši doma podobne fotografije, četudi ne ravno iz tujih držav, pa vseeno po načinu sorodne. A Word Each je prav tako simpatičen, folklorno obarvan projekt, ki prikazuje besede ali besedne zveze, ki jih je avtorica videla na različnih grafitih in jih izvezla na prtičke, ki so vizualno in po načinu izdelave izredno tradicionalni – v sodobnost jih postavljajo le besede na njih. Kuratorka razstave nam je povedala, da neke otvoritve v klasičnem smislu ni bilo, bosta pa vrstni red obrnili in večer pred zaprtjem razstave pripravili poseben večer, saj najdaljša prazna stena še čaka na glavni izdelek, ki nastaja v tem trenutku in v sodelovanju z obiskovalci razstave.

Po napornem tednu in kljub posledičnemu bolj zgodnjemu vstajanju smo za petek, dan odhoda, izrazili željo, da bi se na poti proti domu ustavili še v Auschwitzu, kjer stojijo ostanki in rekonstrukcije koncentracijskega taborišča iz časa druge svetovne vojne. Priznati moram, da sem se tja odpravila z mešanimi občutki in nekaj časa celo oklevala z ogledom, vendar na koncu kljub neznanskemu občutku žalosti, ki te prevzame, izkušnje ne obžalujem. Pred tem sem sicer vedela o grozotah, ki so se dogajale, brala o številkah žrtev, vendar nič od tega ne daje tolikšne predstave kot dejansko velikost prostora, stavbe, bodeče žice in neusmiljen veter, ki nas je prezebel do kosti (zaradi česar smo se potem počutili še slabše, saj smo bili precej bolj oblečeni kot takratni ujetniki).

Celotna ekskurzija je bila zame enkratna izkušnja. Ne le, ker sem bila prvič na Poljskem, prvič v Krakovu, kar ima že samo po sebi neko vrednost, temveč predvsem, ker sem dobila vsaj del vpogleda v sceno tam. Sama bi sicer verjetno videla vse institucionalne zbirke, vendar živo umetnost, ki se prebuja na pobudo samoiniciativnih in sprememb željnih posameznikov, težko najdeš, če ti je nekdo ne pokaže. Vrnila sem se torej z novimi spoznanji, predvsem pa z upanjem, da je marsikaj mogoče – če si le dovolj želiš, si zaupaš in si pripravljen zato vztrajno delati.

Nina Skumavc

Objavio/la admin [at] kulturpunkt.hr 11.01.2012
Ulogirajte se ili registrirajte da biste dodali komentar

KOMENTARI

Komentiranje ovog članka nije moguće